fbpx

Zakladnica znanja na enem mestu

Smernice in znanja s področja optične stroke se nenehno nadgrajujejo. Da bi vam lahko najbolje svetovali in pomagali, se neprestano izobražujemo. Tako z optičnega kot s tehničnega področja.

Potrebujete nasvet?

Zakladnica znanja na enem mestu

Smernice in znanja s področja optične stroke se nenehno nadgrajujejo. Da bi vam lahko najbolje svetovali in pomagali, se neprestano izobražujemo. Tako z optičnega kot s tehničnega področja.

Potrebujete nasvet?

Starovidnost (Presbyopia)

Primer starovidnosti - žarki se sekajo za očesom v žarišču (slika je simbolna)

Primer starovidnosti – žarki se sekajo za očesom v žarišču (slika je simbolna)

Očesna leča, ki jo imamo vsi v očesu je prožna in s pomočjo ciliarne mišice spreminja svojo lomnost (obliko) oz. akomodira, ter tako omogoči, da slika bližnjega predmeta, nastane natančno na mrežnici. V starosti od 45 do 50 let (v zadnjem času se to pojavlja že pri 40 letih) pa prične leča počasi izgubljati svojo prožnost, in se zato pri gledanju od blizu ne more več toliko izbočiti, da bi nastala slika na mrežnici (glej sliko desno). Starejši človek zato od blizu, ne vidi več ostro, temveč le na nekoliko večjo razdaljo (dobi “dolge roke”). Pri 60 letih prožnost popolnoma izgine in napenjanje ciliarne mišice nima nobenega učinka več. Ta proces je fiziološki in poteka enakomerno pri vseh očeh, ne glede na to, ali so oči pravovidne (brez dioptrije), kratkovidne (- minus dioptrija) ali daljnovidne (+ plus dioptrija).

Primer daljnovidnosti

Primer daljnovidnosti

Pri branju, pisanju in podobnih delih opravljamo svoje delo približno v razdalji 30-35 cm, katero imenujemo delovna razdalja. Dokler leži bližišče poleg te točke, se lahko opravlja delo brez napora, ko pa se bližišče oddalji in preseže delovno razdaljo, pričenja tisk postajati nejasen; to je že prvi znak, da oko postaja polagoma starovidno. To pa prične nastopati navadno med 40 in 50 letom. V začetku, ob nastopu starovidnosti, si presbiopi pomagajo navadno tako, da držijo knjigo nekoliko dalje od sebe (dobijo “dolge roke”). Ta razdalja se postopoma vedno veča, tako dolgo, da se je starovidni prisiljen zateči k zdravniku ali optiku po očala, zaradi tega, ker ne more več brati drobnega tiska, ker dobi na mrežnici premajhno sliko. Nekateri to preprečujejo z močnejšo razsvetljavo, berejo na soncu ali pa postavijo luč med očesom in besedilom s tem se zmanjšajo razpršilni krogi in zenici se zaradi močnejše svetlobe zožita. Takšni triki so mogoči le za kratek čas in niso nikoli v nobenem primeru priporočljivi!

Oko ima največjo prožnost v otroških letih. Z leti se bližišče pčasi, toda stalno oddaljuje od očesa. 10 let star otrok lahko bere droben tisk v razdalji 7 cm pred očmi (tu ima svoje bližišče), v starosti 25 let je bližišče še na razdalji 12 cm pred očmi, pri 40 letih 22 cm, pri 46 letu pa že pri 30 cm. Torej bližišče se je premaknilo v razdalji 30 cm od oči. Oko še lahko zbira žarke, toda le s precejšnim naporom, dokler se akomodacijska mišica – ciliarnik ne utrudi in popusti. Če mišica popusti, se leča splošči, lomnost se zmanjša, slika na mrežnici ni več ostra in tisk se zamegli. Stanje imenujemostarovidnost ali presbiopia (presbus=starček, izhaja iz grške besede).

Starovidnost ne smemo zamenjati z daljnovidnostjo. Daljnovidnost je refrakcijska hiba, starovidnost pa fiziološki starostni pojav. Predpis očal ne sme biti šablonski, temveč se mora prilagodit željam in potrebam posameznika. Bistvo predpisa bližinskih očal je v tem, da preložimo akomodacijsko polje v take meje, ki ustrezajo vrsti dela in potrebi posameznika.

Pri pregledu starovidnosti je važna tudi starost pacienta, katero moramo poznati. Slabovidni želijo približati predmete bolj kot normalnovidni, zato ker s tem dobijo večjo sliko na mrežnici. Te pa korigiramo na krajšo delovno razdaljo.

Pravoviden potrebuje v starosti 45-47 let + 1.00 dioptrije ; pri 50 letih + 1.50 dioptrije; v starosti 55 let +2.00 dioptrije, pozneje pa vedno več, tako dolgo, dokler akomodacijska zmožnost popolnoma ne popusti in to je približno pri 60 letih. Od tedaj naprej ostane dioptrija nespremenjena do konca.

V mnogih primerih ljudje odlašajo z nošenjem bližinskih očal, čeprav s tem dolga leta mučijo svoje oči, vendar nakoncu le spoznajo, da morajo k optiku na pregled. Nekateri napačno mislijo, da z odlašanjem ohranjajo manjšo dioptrijo. Pogosto nastanejo zaradi tega napačnega pojmovanja škodljive posledice, kot so celo prehitro povečanje dioptrije, kar pripelje do težje navadljivosti na nova očala in s tem njihovo zavračanje!

Nekateri pa si kupijo gotova – naprej narejena očala, kar v trgovini ali na tržnici. To je še najbolj narobe, saj gotova očala so škodljiva, ker ne upoštevajo posameznikovo zenično razdaljo, ki je individualna, ter tudi ne upoštevajo razliko v dioptrijah desnega in levega očesa!

Zenična razdalja povzroči, da gledamo sliko z vsakim očesom pod nekoliko drugačnim kotom, kar ustvari prečno disperacijo, ki je osnova za steroskopski vid (globinski), ki je najvišja oblika kvalitetnega vida.

Če zenična razdalja ni pravilna, pride do ustvarjanja prizem, kar ima za poslidico lahko dolgoročno škodo. Pride do izgube binokularnega vida, saj možgani nočejo združiti dve neenaki sliki, ki jih dobi od posamenega očesa (kiklopovo oko). Monokularni vid, pa je dosti slabši od binokularnega, saj vsebuje manj informacij. Ostrina vida je slabša, manjša sta zorni in vidni kot, ni možen steroskopski (globinski) vid.

Za dober binokularni vid je potrebno ravnotežje med obema očesoma. Tu pa spet naletimo na drugi problem gotovih očal. Pri gotovih očalih sta dioptriji desnega in levega stekla vedno enaki, kar pa se pri ljudeh zgodi redko (v manj kot 20 %) in nastane refrakcijsko neravnotežje, ki privede do izgube binokularnega vida in s tem do problemov, ki so opisani v prejšnjem odstavku.

Zakaj pride do starovidnosti?
Očesna leča leži za šarenico in zenico v vdolbini zdrizaste steklovine. Pri odraslem je iz čvrstega jedra in zunanjih ovojev – progastih vlaken, katere so podobno razvrščene, kot listi čebule, ter obdani s tanko elastično mreno. V starosti med 40. in 70. letom življenja se vlakna starajo in sklerozirajo, leča porumeni in postaja rjavkasta, kar je posledica strjevanja beljakovin. Ta fiziološki proces je glavni vzrok, da leča izgubi prožnost in oko postane tudi starovidno.

Ko leča izgubi prožnost začne čez leta postajati tudi motna, vendar se nikoli ne skali – pomotni v celoti in naenkrat, ampak v omejenem delu in jo imenujemo katarakta ali siva mrena. Starostna katarakta se pojavi na obeh očesih, vendar včasih bolj na eni kot na drugi. Začne se na robovih, dokler ne doseže območje zenice, s tem prične vid upadat, dokler popolnoma ne upade, saj deluje motna leča kot nekakšna dimna zavesa in pri tem “močnejša” očala ne pomagajo! Skaljena očesna leča se operativno odstrani in na njeno mesto se vstavi umetna leča. Če je mrežnica očesa zdrava, se lahko vid v celoti povrne. Ta operacija je neboleča in se lahko opravi ambulantno.

Primer starovidnosti - očesni pregledi v Mariboru

Primer starovidnosti – očesni pregledi v Mariboru

Imamo še nekaj primerov v katerih se leča mora odstraniti, ki pa niso tako pogosti. Eden izmed teh je premik leče iz svoje normalne lega (glej sliko desno). Nastane pri večjih pretresih glave ali poškodbah, lahko pa je tudi prirojenega značaja. Pri manjših premikih lahko ostane leča vse življenje v tej legi brez posledic za vid, da se tudi korigirati, če leča le ni preveč premaknjena. Večkrat pa leča svojo lego spremeni in se nagne nazaj v steklovino, dokler jo še držijo vlakenca, pozneje ko se vlakenca pretrgajo, prične leča plavati po steklovini in menja svojo lego s premikanjem očesa. V tem slučaju je odstranitev leče nujna.

 

 

Imate vprašanje, ali potrebujete nasvet?

Pošljite nam e-mail na info@optika-pirc.com ali nas kontaktirajte na telefon 02 25 25 200. Seveda pa ste vabljeni, da nas obiščete v naši ordinaciji in optiki v Mariboru.