Daljnovidnost (Hypermetropia)

Pri daljnovidnem očesu se svetlobni žarki ne združijo na mrežnici, temveč za njo (glej sliko desno). Oko je prekratko ali pa je njegova lomnost premajhna. Pri daljnovidnosti oko predmetov v daljavi ne vidi jasno, če temu ne prilagodi očesne leče (akomodira oz. spremeni lomnost očesne leče). Še večji napor je za daljnovidno oko, gledati od blizu. Na mrežnici se pojavi tako imenovani razpršilni krog, žarišče pa leži za mrežnico. Daljnovidni človek mora nositi očala z zbiralno (konveksno +) lečo.

Toda če daljnovidnemu človeku v mladosti ali v srednji starosti preizkusimo ostrino vida, ugotovimo, da on kljub vsej teoriji v daljavo prav dobro vidi. To pa doseže s pomočjo svoje akomodacije.

Med tem, ko se mu leča močneje vboči, postane njena žariščna razdalja krajša in vzporedno vpadli žarki se na mrežnici združijo v točko. Dalnjovidni akomodira že pri gledanju v daljavo torej enako, kot normaloviden pri gledanju na blizu. Zaradi tega je daljnovidno oko v stalni napetosti, ter se pri gledanju v daljavo ne odpočije. Pri branju se zopet napne in sicer mnogo močneje kot normalno oko. Posledica tega je, da se akomodacijska mišica večkrat nahaja v neke vrste krčnem stanju, zaradičesa dalnjovidne muči stalen glavobol. Pri močni daljnovidnosti se krč akomodacijske mišice izgubi šele po par dnevih, pod vplivom nošenja konveksnih očal. Popolnoma pravilno dioptrijo očesa se lahko predpiše šele pozneje, ko krč popolnoma popusti, do tedaj pa malenkost manjšo dioptrijo.

Po 40 letu starosti, postane daljnoviden tudi staroviden, (to nastane pri daljnovinem večinoma prej kot pri normalnovidnem) in zato daljnoviden potrebuje očala tudi za bližino.

Daljnoviden, ki trpi zaradi glavobola, lahko dela le kratek čas, pri čemer se glavobol še poveča, oči ga pečejo in solzijo, tisk se mu zamegli, pomaga si večkrat s tem da drži knjigo čisto pri očeh, zato da, nadomesti z velikostjo slike na mrežnici to, kar mu na ostrosti manjka. To pa je povsem nepravilno in očesu še bolj škodljivo, ter vsako izogibanje nošnje očal, dioptrijo samo še povečuje!

Daljnovidnost je prirojena. Vsak novorojenec je daljnoviden, pozneje se pa daljnovidnost zmanjša in po navadi popolnoma izgine, le del ljudi pa je, ki ostanejo daljnovidni vse življenje. Mladi daljnovidni z nižjo stopnjo daljnovidnosti vidijo na daljavo dobro, ker svojo napako z akomodacijo sami popravijo, v starosti pa tega ne morejo več in vidijo slabše, kljub akomodaciji, ki pri štiridesetih letih ali pa še prej počasi popušča.

Npr.: če petdesetletni normalnovidni potrebuje za bližino +1.00 dioptrije potem človek enake starosti daljnovidni, katerega daljnovidnost znaša +2.00 dioptrije, potrebuje vsaj +4.00 dioptrije za bližino.