Starovidnost (Presbiopija)

Očesna leča, ki jo imamo vsi v očesu je prožna in s pomočjo ciliarne mišice spreminja svojo lomnost (obliko) oz. akomodira, ter tako omogoči, da slika bližnjega predmeta, nastane natančno na mrežnici. V starosti od 45 do 50 let (v zadnjem času se to pojavlja že pri 40 letih) pa prične leča počasi izgubljati svojo prožnost, in se zato pri gledanju od blizu ne more več toliko izbočiti, da bi nastala slika na mrežnici (slika 1). Starejši človek zato od blizu, ne vidi več ostro, temveč le na nekoliko večjo razdaljo (dobi “dolge roke”). Pri 60 letih prožnost popolnoma izgine in napenjanje ciliarne mišice nima nobenega učinka več. Ta proces je fiziološki in poteka enakomerno pri vseh očeh, ne glede na to, ali so oči pravovidne (brez dioptrije), kratkovidne (- minus dioptrija) ali daljnovidne (+ plus dioptrija).

Pri branju, pisanju in podobnih delih opravljamo svoje delo približno v razdalji 30-35 cm, katero imenujemo delovna razdalja. Dokler leži bližišče poleg te točke, se lahko opravlja delo brez napora, ko pa se bližišče oddalji in preseže delovno razdaljo, pričenja tisk postajati nejasen; to je že prvi znak, da oko postaja počasi starovidno. To pa prične nastopati navadno med 40 in 50 letom. V začetku, ob nastopu starovidnosti, si presbiopi pomagajo navadno tako, da držijo knjigo nekoliko dalje od sebe (dobijo “dolge roke”). Ta razdalja se postopoma vedno veča, dokler jih situacija ne prisili, da se zatečejo k optiku po očala.

Slika 2: Ne odlašajte z očali

Oko ima največjo prožnost v otroških letih (slika 3 – akomodacijska krivulja po Duanu). Z leti se bližišče počasi, toda stalno oddaljuje od očesa. 10 let star otrok lahko bere droben tisk v razdalji 7 cm pred očmi (tu ima svoje bližišče), v starosti 25 let je bližišče še na razdalji 12 cm pred očmi, pri 40 letih 22 cm, pri 46 letu pa že pri 30 cm. Torej bližišče se je premaknilo v razdalji 30 cm od oči. Oko še lahko zbira žarke, toda le s precejšnim naporom, dokler se akomodacijska mišica – ciliarnik ne utrudi in popusti. Če mišica popusti, se leča splošči, lomnost se zmanjša, slika na mrežnici ni več ostra in tisk se zamegli (slika 1). Stanje imenujemo starovidnost – starostna daljnovidnost ali presbiopija (presbos = starček, izhaja iz grške besede).

Starovidnost ne smemo zamenjati z daljnovidnostjo. Daljnovidnost je refrakcijska hiba, starovidnost pa fiziološki starostni pojav. Predpis očal ne sme biti šablonski, temveč se mora prilagodit željam in potrebam posameznika. Bistvo predpisa bližinskih očal je v tem, da preložimo akomodacijsko polje v take meje, ki ustrezajo vrsti dela in potrebi posameznika.

Pri pregledu starovidnosti je važna tudi starost pacienta, ki jo moramo poznati. Slabovidni želijo približati predmete bolj kot normalnovidni, zato ker s tem dobijo večjo sliko na mrežnici. Te pa korigiramo na krajšo delovno razdaljo.

Mnogim novim uporabnikom očal se poraja vprašanje, če bodo sedaj, ko imajo očala, brez njih še težje shajali. Se jim bodo oči »razvadile« in bodo zaradi njih dobili še večjo dioptrijo?

V življenju se ljudje na boljše zadeve takoj navadimo in potem to jemljemo kot samo po sebi umevno. Oči se hitro privadijo ostrejši sliki in če snamemo očala se nam zdi, kot da vidimo slabše, kot smo videli predno smo začeli nositi očala.

To je psihološki učinek, če spet nehamo nositi očala za nekaj dni, smo spet na starem. Krivulje staranja pač ne moremo ustaviti (slika 3).

Slika 3:  Duanove klasične krivulje za srednjo (B) vrednost akomodacije glede na starost.  Krivulji A in C prikazujeta zgornjo in spodnjo mejo. Izvor:  By Hans Strasburger – Own work, CC BY-SA 4.0, https://commons.wikimedia.org/w/index.php?curid=39969617

Kaj se zgodi? Oči lahko s prisilo navadimo na senzorično adaptacijo, ter k manjšanju zenic, s čimer dobimo večjo globinsko ostrino, a je potreba po svetlobi zato še večja. Ta strategija se obnese le nekaj časa.  Ko naposled ne zadošča več, pa imamo s privajanjem na normalna očala samo še več težav, saj smo oči trenirali »v nasprotni smeri«. Ljudje imajo zato večje težave z navajanjem na nova očala.

Vsi, ki menijo, da so jim očala poslabšala vid, so v zmoti, saj če jih ne bi nosili, bi pač prišli k optiku z večjo začetno dioptrijo, kot pa so jo dobili tisti, ki so prišli pravočasno na pregled. Ljudje ki odlašajo, se po nepotrebnem mučijo, ter si tako samo povzročajo težave pri novih očalih, ki jih nekoč vendarle potrebujejo. Dioptrija, ki je takrat potrebna, predstavlja (pre)velik skok v primerjavi s prejšnjim stanjem, kar pa povzroča nemalo težav, saj je preskok v dioptriji prevelik za na en mah!

Rene Pirc

mojster očesne optike

Članek je bil v strokovni obliki objavljen tudi v reviji Fokus, glasilu Društva očesnih optikov Slovenije